KONČANA SLOVENSKA PLANINSKA POT OD MARIBORA DO ANKARANA

Ljubezen do narave, do gibanja v njej, mi predstavlja sestavni del življenja. Težko se odločim, kaj počnem najraje: vijugam po belih strminah, hodim po gozdovih ali travnatih pobočjih, opazujem košate bukve ali zlate macesne ali kolesarim po samotnih gozdnih cestah.

Tako kot so različni življenjski dogodki zaznamovali mojo osebnost, kot so šolanje, poroka, rojstvo otrok, čudovito poslanstvo vzgojiteljice in še upokojitev, imajo hribi in gore prav posebno mesto. V PD Ruše, kjer sem članica društva že več kot 50 let, s planinskimi prijatelji zahajamo v kraje, kjer sem najraje in v prijetni planinski družbi mi je najlepše.

Razlog za ta prispevek je končana obhodnica, slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana. Sem Štajerka, ki živi blizu začetka te obhodnice. Vau, kar težko si predstavljam, da sem uspela prehoditi pot po vseh teh hribih, ne hribih, gorah in dolinah do Ankarana. »Bravo ti«, si čestitam, ko mislim na močne mišice in trde kosti. Potrebna je dobra telesna in psihična kondicija, močna volja in želja premagati še tako težak napor, ko teče »švic« po tebi. V mlajših letih o tem nisem veliko razmišljala, je bilo kar samoumevno. To ni bila pot, ki bi jo opravila v enem, treh, petih letih. Uradno sem jo pričela leta 2001 in končala leta 2025. Zanjo sem potrebovala skoraj četrt stoletja. Sprva nisem imela interesa opraviti poti in si nabaviti Dnevnika SPP. Pred toliki leti mi je bilo dovolj samo, da hodim, da se udeležim izletov skupaj z družino in planinskim društvom, le da hodim v hribe, da se nekam pride, da se povzpnem na vrh, da se naužijem poti in razgledov, da uživam v družbi. Nisem potrebovala žigov usvojenih vrhov. Razlog, da sem si končno le nabavila Dnevnik SPP, je bil planinski vodnik PD Ruše, pokojni Vinko Caf. Spominjam se njegovih besed: »Ja, kakšna planinka pa si, da nimaš dnevnika. Mi, pravi planinci, imamo dnevnik vedno v nahrbtniku, da na vrhu odtisnemo žig«. To sem poslušala kar nekaj let, da sem ga kupila. Zdaj, ko sem imela dnevnik, so se šele pričele dogodivščine. Velikokrat sem dnevnik pozabila doma. Seveda sem to ugotovila šele na vrhu. Potem so me planinski prijatelji navadili, da je bil dnevnik vedno v nahrbtniku. »No, zdaj pa boš le lahko vedno odtisnila žig na vrhu«, sem bila prepričana. Pa sem menjala nahrbtnik in na izletu spet bila brez dnevnika. Potem se je zgodilo, da sem imela dnevnik v nahrbtniku. Na poti sem bila vesela, da danes pa sigurno pride nov žig v dnevnik. Če ne bi bilo če. Pa sem pozabila na koči odtisniti žig. To je bilo smeha in zabave na poti domov. Še danes nas to nasmeji.

Naj bo to tudi eden od razlogov k daljšemu času končanja SPP, ki ga v mladosti nisem nameravala opraviti. Danes, v zrelih letih, pa mi vse več pomeni potrditev za zdrav življenjski slog, za boljše zdravje in počutje.

Gore niso za mehkužce. To ni samo rek. Gore mi dajo moč, pogum, vztrajnost in voljo, nagradijo pa s čudovitimi pogledi. Ni lepšega kot na vrhu zavriskati od sreče in se zavedati, da jaz zmorem, hočem in bom. In tako sem odtisnila zadnji žig SPP – Jezerska Kočna. Tako se bom letos nagradila za 67. rojstni dan s priznanjem končane SPP.

Vlasta Mavrovič