Avg 01

TRI CINE V SEKSTENSKIH DOLOMITIH

TRI CINE V SEKSTENSKIH DOLOMITIH

sobota 19. in nedelja 20. julija 2014

PD Ruše – vodnica Lidija Valenčak

PD Ojstrica Celje – vodnik Vili Vengust

Organizator: Turistična agencija Orel Celje

Vodnica: Aleksandra Topolnik Slatinek

Vreme: krasno

Odhod v soboto, 19. julija 2014 ob 5. uri izpred hotela Veter v Rušah. Polovica avtobusa je že bila zasedena s Celjani in nekaterimi našimi, ostali Rušani pa so vstopili pri železniškem prehodu. Zataknilo se je v Selnici, kjer bi morala vstopiti vodička Aleksandra. Kar nekaj časa smo jo čakali, ker je mislila, da imamo odhod šele ob 6. uri. Da bo to še plačala, so ji nekateri dali vedeti (kar je kasneje tudi storila, ko je častila pijačo). Ker smo imeli samo enega šoferja, smo morali imeti (zaradi predpisov) več daljših postankov. Na prvem postanku so nas »pregnali«, ker tam ni bilo dovoljeno parkiranje. Zato smo se odpeljali na neko stransko cesto, kjer smo kar ob cesti počakali, da je pol ure minilo. Seveda smo čas izkoristili za kak sendvič in druženje.

Pot smo nato nadaljevali mimo Vrbskega jezera in Celovca do Lienza in dalje do Toblacha. Vzpenjali smo se vse više v Dolomite. Naš cilj je bila koča Auronzo na višini 2320 m na italijanski strani Dolomitov. Tu smo zapustili avtobus, se planinsko opremili in peš odpravili dalje. Po planu bi naj šli danes po krajši poti mimo Male, Velike in Zahodne Cine do koče Locatelli (uro in pol hoje) in jutri po daljši poti na drugi strani nazaj (3,5 ure hoje). Ker pa je za jutrišnjo nedeljo napovedano slabo vreme, smo se kar danes odločili za daljšo pot.

Naša številna skupina se je razporedila v kar dolgo kolono in se usmerila na dokaj ozko pot označeno s številko 105. Vreme jasno, sončno. Čudovito modrino neba so krasili beli oblački. Tempo hoje je bil počasen, da si se imel čas privaditi hoji. Hodiš, se oziraš po okoliških vrhovih, kjer je eden lepši od drugega, ves čas pa nas na desni strani spremlja skupina treh, izrazito v nebo kipečih skalnih velikanov, imenovanih Tri Cine, ki so vedno znova in znova privabljali naše občudujoče poglede.

Srečevali smo ogromno pohodnikov različnih narodnosti, ki so šli v obratni smeri, nekateri so imeli s seboj celo male otroke, ki so jih nosili v posebnih nahrbtnikih, spet drugi so imeli pse. Pot se je začela spuščati, nekateri pohodniki, ki smo jih srečevali, so kazali vidne znake utrujenosti, oni so se namreč vzpenjali. Zavedala sem se, da bomo vsak korak, ki ga naredimo zdaj navzdol, morali nadoknaditi že takoj pri naslednjem vzponu. Prispeli smo do vmesne koče Forcella na 2232 m, kjer smo imeli daljši počitek. Vsak si je našel svoj prostor med skalami, kjer so se v vetru pozibavale raznobarvne gorske cvetice, saj so rasle povsod, kjer se je našlo kaj zemlje ali mahu. Iz nahrbtnikov smo vlekli kaj je pač kdo imel za jest in za pit, se nastavljali soncu in rahlemu vetrčku ter občudovali okolico, se fotografirali in uživali. Pol ure je hitro minilo in že smo se ponovno opremili z nahrbtniki in palicami, ter se razporejeni v dolgi koloni odpravili dalje. Pot se je vlekla poševno navzgor čez strmo pobočje in cik-cak preko prelaza, potem pa zopet navzdol, kjer smo v globini zaslišali prijeten zvok kravjih zvoncev. Kmalu smo se veliki čredi približali in se med posameznimi

kravami počasi prebili na drugo stran. Pred ponovnim strmim vzponom smo se ustavili, posedli in čakali na tiste, ki so bili zadaj, potem pa zopet naprej. Sonce je pripekalo, ko smo se vzpenjali po široki, strmi, stopničasti stezi, kjer je marsikdo postal in spustil naprej druge. Vsak čas smo pričakovali, da bomo zagledali kočo, kjer bomo prespali, pa nič.

»To kočo prestavljajo, se mi zdi,« sem slišala od nekod, »saj se je prej zdelo, da je čisto blizu.«

Ves čas pa so na naši desni strani kipeli v nebo mogočni kamniti velikani in nas navduševali. Končno smo z nekega sedla, na katerega smo se vzpeli, zagledali pred seboj simpatično kočo Locatelli na 2450 m, ki je kar vabila k sebi. Korak je postal lažji in naglo smo se ji bližali.

Vse okrog je bilo polno pohodnikov, ki so sedeli pri številnih mizah okrog koče in se, bodisi slačili in preoblačili, bodisi že zadovoljno opazovali okolico, ki je bila zares krasna. Nas so kmalu razporedili po različnih sobah in skupnem ležišču. V pritličju koče je bil prostor, kjer so bili na enih policah odloženi gojzerji, na drugih pa številni kroksi, v katere smo se preobuli, da nismo štorkljali po koči s težkimi planinskimi čevlji. Lepo vzdrževani toaletni prostori za vse, ki so v koči prenočili, so bili v drugem nadstropju.

Večja skupina naših planincev se je odločila, da gre takoj naprej na zahtevnejši vzpon na goro Paterno, midva in številni drugi pa smo ostali pri koči, si privoščili kaj za popit, kasneje pa smo se sprehajali po bližnji okolici. Podala sva se na ploščad desno od koče, občudovala okoli sebe kamnite velikane pa tudi malo drobno gorsko cvetje, ki je kukalo med razdrobljenim skalovjem. Spomnila sem se, da sva šla danes mimo ploščatih skal, na katerih je bilo polno iz manjših kamnov sestavljenih možicljev, ki jih nekateri pohodniki napravijo sebi in drugim v zabavo. Tudi jaz sem se odločila, da bom napravila svojega. Bila sem ga vesela in zaželela sem mu dolgo življenje.

Ko se je vrnila skupina, ki je šla na dodatni vzpon, smo imeli večerjo. Na planinski koči so bile na voljo po tri različne predjedi, tri glavne jedi in tri sladice. Najina veganska je bila četrta. Večini se je zdelo to komplicirano in nepotrebno, vendar so vse hitro in dobro pripravili, tako, da smo bili na koncu vsi zadovoljni. Čeprav je bilo za jutri napovedano slabo vreme, sem nekako upala, da bo vse v redu.

Ko smo se zjutraj zbudili, so prvi sončni žarki že tipali po okoliških kamnitih vrhovih. Krasno. Za enkrat ne kaže, da bo deževalo. Odšla sva se razgledat po kamnu, ki ga bova odnesla s seboj domov. Štirje so bili v igri. Ko sva se za enega odločila, sem ostale tri dala za družbo mojemu »možiclju« in se od njega poslovila.

Medtem se je celjski gorski vodnik Miro začel čudno obnašati. Nekako ga je zanašalo, da ni mogel stati. Tolažili smo se, da bo po zajtrku bolje. Začeli smo pakirati vsak svojo prtljago in se zbirati na pokritem ganku koče. Miru pa še vedno ni bilo dobro. Vodiči so se skupaj z osebjem koče odločili, da bodo poklicali zdravniško pomoč. Kmalu se je prikazal helikopter, iz katerega so izstopili reševalci. Dali so mu prvo pomoč, na kar so ga položili na nosila in ga skupaj s starejšo celjsko planinko, ki jo je močno bolela glava, odpeljali v bolnišnico v Bolzanu. Še dobro, da sta oba imela dodatno zdravstveno zavarovanje.

Mi smo kmalu krenili na pot številka 101, ki je znatno lažja in krajša, kot včerajšnja. Najprej smo se vztrajno vzpenjali navzgor proti gorskemu prelazu. Malo smo upočasnili hojo in se umaknili v strmi hrib, da smo mimo spustili mali gorski

traktorček, ki oskrbuje kočo. Kmalu smo bili na vrhu sedla, tik pod tremi skalnimi masivi. Pred nami pa se je odprl čudovit pogled. V sončnih žarkih so se globoko pod nami tvorile bele meglice, pravzaprav oblački, iz katerih so štrleli gorski vrhovi. V globini pod nami pa se je svetila koča, mimo katere je peljala naša pot. Kar nismo se mogli odtrgati od sedla, s katerega je bil razgled na obe strani. V nadaljevanju poti smo že srečevali pohodnike v obratni smeri, okrog nas pa številne cvetlice vseh barv in oblik. Hitro smo prispeli do vmesne koče Lavaredo 2344 m, kjer so si nekateri privoščili le počitek, nekateri pa tudi okrepčilo.

Srečni, da imamo tako čudovito vreme, smo nadaljevali pot, mimo zanimive gorske kapelice, proti koči, kjer nas je čakal avtobus. Medtem se je iz globine prikradel velik bel oblak in nam zakril pogled na čelo kolone, ki je kar izginila v njem. Še malo in že smo se znašli pred kočo Auronzo. Pri avtobusu je vsak hitel zamenjati prepotena oblačila s suhimi, gojzerje pa z lahkimi natikači ali adidaskami, tipati za hrano in pijačo.

Ko smo se zložili v avtobus, je vodička predlagala, da napravimo ovinek v Bolzano, poberemo planinko, ki se je poleg Mira peljala s helikopterjem in poizvemo, kako je z njim. V ta namen bi naj vsak prispeval pet do deset evrov za dodatne prevozne stroške.

Med potjo smo se najprej ustavili pri jezeru Misurini, se sprehodili ob njegovi obali, nato pa krenili na velik ovinek proti Bolzanu.

Pa slišim od zadaj enega naših: »Veš,« pravi svojemu sosedu, »tu delajo tako nizke hleve, da morajo krave it po vseh štirih, če hočejo prit noter.«

Čez čas, ko smo se vozili ob visokem strmem hribu, pravi isti glas: »Tu je tak strmo, da se mora pes z zobmi držati za šop trave, da lahko z ritjo laja.«

Medtem je šofer zgrešil pot, tako da smo se naenkrat znašli na znani cesti, po kateri smo se pred nekaj časa že peljali.

»Tu smo se že vozili,« smo ugotavljali.

»Pa to smo tudi že videli, pa to hišo tudi.«

»Vse je enako,« pravi nekdo, ko smo se ponovno peljali mimo neke rečice.

»Ne, ni enako,« pravi drugi, »tista voda je že odtekla.«

Parkirali smo v bližini bolnice in potrpežljivo čakali na vodnike, ki so se odpravili v bolnico po informacije. Bilo je zadušljivo vroče in soparno, brez sapice. Ker je bila nedelja, ni bilo nikjer nič odprto, nekateri so odšli v bolnico na WC in sladoled, piva pa seveda tam ne držijo. Končno smo izvedeli, da bo moral Miro najmanj en teden ostati tam na zdravljenju. Srečni, da se je vse dobro končalo, smo se obrnili nazaj in pot nadaljevali ob naši Dravi, ki je zgoraj, od koder smo prišli, mali, nedolžni potoček, ki se vedno bolj veča in krepi, ko teče mimo naših krajev.

Na počivališču Landzeit smo se ustavili za tričetrt ure, da je šofer zadostil prometnim predpisom. Zaradi izrednega ovinka do Bolzana, pa je itak predolgo vozil, a ni imel izbire.

V nadaljevanju smo za sabo pustili Celovec, pa Vrbsko jezero in se usmerili proti Dravogradu, kjer je šoferja končno zamenjal drugi, saj je moral voziti še do Celja. Novi šofer je poskrbel za živahnejšo muziko in naenkrat smo vsi družno prepevali »Daj, daj, daj mi poljub, pa ti vrnem ga nazaj…«, ali pa: »Pa mi je, pa mi je, enega dala, ko sva plesala in se smejala …«

Preden smo se začeli razhajati, se nam je vodička opravičila za vse neljube dogodke na tem izletu, čeprav ni bila za vse kriva ona. Zahvalila se nam je za strpnost in dobro voljo, ki nas ves čas ni zapustila in nam zaželela še dosti lepih izletov.

Kmalu smo prispeli v Ruše, kjer smo, tako kot smo vstopali, tudi izstopili, zadovoljni z vsem, kar nam je bilo dano in kar smo doživeli.

Silvija Waldhütter

 

', 'auto'); ga('set', 'forceSSL', true); ga('send', 'pageview');