Okt 16

Lastovo 2014

LASTOVO

od 3. do 7. septembra 2014 (5 dni)

Silvija Waldhütter

     Planinci PD Ruše in PD Ojstrica iz Celja smo tokrat krenili na otok Lastovo.

Na dan odhoda je tako kot prejšnje dni deževalo, a se je proti Splitu le izboljšalo.

V samo pristanišče smo prispeli zares zadnji hip, saj je kot nalašč bil vsak semafor rdeč, gost promet pa vse do luke. Tu smo se z avtobusoma vkrcali na trajekt za Korčulo. Vožnja je trajala približno tri ure vse do Vele Luke, kjer smo prestopili v manjši trajekt ter nadaljevali vožnjo še uro in pol do pristanišča Ubli na Lastovu. Nastanili smo se v hotelu Solitudo, ki stoji na obali čudovite lagune, ki je proti odprtemu morju obkrožena z več malimi otočki. Ti so vsi, vključno z našim, porasli z bujnim zelenjem.  Naši vodiči so bili s hotelom na vezi že popoldan, tako da smo si zagotovili večerjo po želji: ribe ali meso. Vsak dan sproti  smo se odločali, kaj bomo jedli naslednji večer.

Drugi dan smo se po samopostrežnem zajtrku planinsko opremili in se z avtobusom odpeljali do izhodiščne točke. Pred nami je bilo več približno enakih vrhov. Ugibali smo, kateri je tisti najvišji, imenovan Hom ali Hum, visok 417 m. Razvrstili smo se v dolgo kolono in se po asfaltirani cesti podali navzgor. Ne vem, kako dolgo smo hodili, ima pa taka hoja poseben čar. Hodiš malo v eni skupini, pa malo z drugo, se ustaviš, napraviš posnetek, zajameš sapo, se razgledaš po okolici, pa v daljavo k morju, potem pa zopet pot pod noge. Slišijo se koraki, ki jih spremlja žvenket pohodnih palic, pa klepet posameznih skupin, vmes pa smeh in živ-žav. Zavili smo levo po makadamski poti proti našemu vrhu, na desni strani pa nas je spremljal čudovit razgled na obalo in bližnje otočke.

Kmalu smo bili na vrhu. Menjava premočenih oblačil in malica iz nahrbtnika,  nato pa smo,  zbrani v zavetju  kamnite kapele, veselo nazdravili naši Roziki, ki je imela danes rojstni dan. Oglasila se je pesem, pa še ena in še ena. Vreme je  bilo ravno pravšnje, boljše ne bi moglo biti. Brez vetra,  delno sončno, z rahlimi lepimi oblački prepredeno nebo, čudovito.

Še skupinska fotografija in počasi smo se vrnili nazaj do konca makadama. Tu smo počakali na avtobusa, ki sta nas odpeljala v Lastovo. Mestece  smo si vsak po svoje na hitro ogledali, spili kavico ali pivo in poskrbeli za razglednice.  Prijetno utrujeni smo se nato vrnili v Ubli, kjer  nas je ob avtobusu počastila z okusno potratno potico in dobrim vinčkom še ena planinka, ki je imela rojstni dan. Seveda smo bili tega vsi veseli, kar se je odražalo tudi na naši dobri volji, pesmi in smehu.

Naslednji dan bi se naj odpeljali na otok Palagružo, a je izlet odpadel zaradi nestabilnega vremena.  Isti prevoznik je nato ponudil v času kosila ribji piknik, katerega se je udeležila približno tretjina ljudi, verjetno pa bi jih šlo dosti več, če bi bila cena zmernejša. Nekateri so se ta dan odločili za kolesarjenje po okolici, drugi za kopanje, nekaj pa nas je odšlo na sprehod po okolici.

 

Najprej smo se ustavili ob simpatični konobi tik ob morju ter se okrepčali s kozarčkom rdečega ali kavico. Pot smo nadaljevali ob lepo urejeni obali, a kmalu naleteli na  opuščene vojaške objekte, ki so pravo onesnaženje tega dela otoka. Ob kažipotu za Jurjev vrh smo zavili desno v hrib. Pot je bila skalnata in strma, razgled z vrha pa krasen.

Po večerji smo se z avtobusoma odpeljali v Lastovo, glavno mestece otoka, ki je kot pahljača razporejeno v strmo pobočje hriba, obrnjeno proti notranjosti otoka. Ko smo se pripeljali, je bila že tema. Pogled na mesto je bil prav romantičen, saj so bile osvetljene hiše in dvorišča v strmem hribu kot na dlani.

Zbrali smo se na nekem dvorišču, kjer so nas domačini pogostili z raznimi sladkimi in slanimi zalogajčki in tekočimi dobrotami, medtem ko nam je prepevala domača klapa.

V soboto smo se po zajtrku odpravili z avtobusom v Skrivenu luku. Tudi danes smo imeli slavljenca, rojstni dan je slavil Miha, mož včerajšnje slavljenke. Tako smo še pred vkrcanjem v avtobus nazdravili z dobrim vinom in pesmijo. Seveda se nas je dobra volje držala celo pot. V Skriveni luki smo zapustili avtobus in se peš odpravili k baje največjemu svetilniku na Jadranu, od koder je krasen razgled na vse strani. Popoldan smo preživeli na plaži, kjer smo se kopali ali samo uživali ob obali ali v bližnji restavraciji. Celjski avtobus je odpeljal kaki dve uri pred našim in pobral vse, ki so se želeli prej  vrniti.

Mi smo se na povratku ustavili na razgledni točki ob robu ceste in glej ga šmenta, še en rojstni dan, še eno nazdravljanje. Ni nam bilo treba zvijati rok, kar same so se stegovale s praznimi kozarci k polnemu bokalu, s katerim je rokoval slavljenec, direktor agencije, s katero smo potovali. Zopet se je razlegla pesem in dobra volja je bila zelo nalezljiva.

 

Ponovno smo zavili v mesto Lastovo, ki ni ravno predvideno za promet z avtobusi, saj so ulice ozke, med seboj povezane s stopnicami in ozkimi kamnitimi potkami. Hiše so razporejene strmo druga nad drugo. Po ogledu mesta še kaka kavica, ali pivo  in nazaj v hotel na večerjo. V nedeljo po zajtrku pa smo že pakirali in se odpravljali na pot, najprej na lokalni trajekt do Korčule, nato pa na trajekt do Splita.

V bližini Šibenika smo zapeljali v Drniš in obiskali etno vas Pakovo selo.  Na lepo urejenem kompleksu nas je pričakal mladenič v narodni noši, nas pozdravil in ponudil domačo travarico, pri tem pa poudaril tri važne stvari: najprej moramo vzeti poln kozarček v roke, nato vsi v en mah glasno nazdraviti z ŽI-VI-LI in nato kozarček v enem sunku glave nazaj – izprazniti. Seveda smo nalogo odlično opravili. Na zanimiv način nam je nato opisal svojo nošo, v katero je bil oblečen. Pokazal nam je notranjost značilne kmečke hiše in opisal navade družine. Da bi bolj nazorno prikazal stanje v družini je on kot glava družine vprašal  Lidijo po imenu in jo nato določil  za svojo ženo. Povabil jo je  k ognjišču. Enako je »posvojil« še najstarejšega sina Ivana in ga poslal »u podrum po bokal vina«, pri čemer je moral sin (v tistih časih) vso pot v klet glasno žvižgati, da ne bi slučajno tudi sam kaj popil.

V naslednjem prostoru nam je postregel  kruh in pršut, v podrumu pa kozarec domačega rdečega vina.

 

Na velikem dvorišču smo spremljali nadaljnjo razlago, kako so v posebej obzidanem dvoriščnem prostoru s konji, ki so jih vodili v krogu po naloženi pšenici, ločili zrnje od slame. Sledila je obilna večerja, z velikimi pladnji pečenega mesa, krompirja in prilog,  zraven pa smo si naročili še domačega vina.

Zadovoljni smo se nato odpravili na dolgo pot domov. Malo dremuckanja, kak postanek in že smo se začeli poslavljati. Tako kot smo pred dnevi vstopali v avtobus, tako smo ga zdaj tudi zapuščali, polni lepih vtisov z minulih dni.

 

 

', 'auto'); ga('set', 'forceSSL', true); ga('send', 'pageview');